logorakitna logo  1 
Zgodovina Rakitne
Od zaprtosti, prek pretresov do novega razvoja
  • Prva navzočnost človeka na območju Rakitne je izpričana v obdobju koliščarske kulture. Koliščarji so uporabljali jamo Ihrovica, ki se nahaja na pobočju pod Krimčkom in nad naseljem Brezovica pri Borovnici, kot lovsko in bivalno postojanko. V jami so bili najdeni ostanki glinenih posod in uteži iz obdobja okoli leta 2400 pr. n. št.

    V poznem rimskem obdobju, med 3. in 5. stoletjem so Rimljani imeli vojaško posadko na zapornem zidu med Novaško goro in Avšnikom, da je branila eno od stranskih poti na prehodu iz Panonske kotline in Balkana v Italijo. Ponekod je še vedno mogoče videti njeno traso. Posadke, ki so štele do 20 mož, so tu verjetno bivale le začasno. Prihajale so iz bližnjih mest, Emone (Ljubljane) in Nauporta (Vrhnike). Kmečka poselitev Rakiške planote v tem času ni znana.

    Rakitna je dobila stalne naseljence verjetno v 12., najkasneje pa v 13. stoletju, v obdobju višinske kolonizacije. Takrat so fevdalni gospodje naseljevali svoje podložnike na nova, hribovska območja, da so tako povečali vrednost svoje zemlje in pridobili več dajatev. Rakiška planota je pripadala Kartuziji Bistra, ki je bila ustanovljena leta 1255, Rakitno pa pisni vir prvič omenja deset let kasneje. Sprva je bila tu verjetno gozdarska postojanka, zatem so ljudje postopno širili obdelavo zemljišč in izkrčili gozdove.

    Po izročilu naj bi se v Rakitni v času vojaške širitve Osmanskega imperija med 15. in 17. stoletjem naselilo nekaj uskokov, južnoslovanskih beguncev pred Turki. O tem bi lahko pričali tudi ime zaselka Novaki in nekateri priimki, na primer Likovič.

    Dolga stoletja so Rakičani živeli od pretežno samooskrbnega kmetovanja, gozdarstva in na kmetijstvo vezanih obrti. Denarno gospodarstvo se je začelo hitreje širiti v te kraje po razglasitvi Trsta in Reke za svobodni luki (1719). Iz rakiških gozdov so pridobivali les za gradbeništvo in ladjedelništvo. Pot, po kateri so tovorili jamborni les proti Trstu, se imenuje jamborna cesta. Drugo prometnico sta predstavljali reki Zala in Iška. Gozdarji so zvlekli hlode v grapo in počakali na deževje. Ko so se hlodi ujeli v grabljice v Iški vasi, so jih bodisi naložili na vozove, bodisi zvezali v splave in jih po Ljubljanici spustili do Ljubljane, včasih pa celo po Savi do Zemuna pri Beogradu, kjer je bila avstrijska meja.

    Druga polovica 19. stoletja je prinesla kapitalizem in velike spremembe tradicionalne vaške skupnosti. Leta 1848 je bila razglašena zemljiška odveza, s katero so kmetje dobili osebno svobodo in lastništvo svoje zemlje. A lastništvo je bilo krhko. Odločilno besedo na vasi so kmalu dobili lesni trgovci in večji posestniki, številni ostali pa so zabredli v dolgove, tudi zaradi visokih davkov. Dolgove so pogosto vračali z zemljišči, ko so obubožali, pa z dnino. Dograditev južne železnice Dunaj – Trst (1857) je prinesla industrializacijo mest in prevlado industrijskih potrošnih izdelkov. To je spodkopalo tradicionalne obrtniške in prevozniške poklice in s tem možnosti zaslužka za tiste podeželane, ki so imeli malo ali nič zemlje. V nekaj desetletjih se je podeželsko prebivalstvo močno razslojilo in lastništvo zemljišč se je znatno prerazporedilo.

    Rakičani so začeli iskati delo v drugih krajih. V bližini so bile na voljo le občasne priložnosti za zaposlitev ob gradnji javne infrastrukture. Mnogi so hodili kot gozdarji in tesači tramov na sezonsko delo po Sloveniji in širše, vse do Slavonije. Druga možnost je bilo izseljevanje v razvijajoča se mesta, zlasti pa v tujino. Konec 19. stoletja in v prvih desetletjih 20. stoletja je v tujino odšlo vsaj 100 Rakičanov, od teh kar tri četrtine v ZDA.

  • 1 sredisce rakitne 1 svetovnaSredišče Rakitne pred 1. svetovno vojno.

  • Druga svetovna vojna je močno poglobila agrarno in demografsko krizo Rakitne. Vojna in zlasti povojni poboji so zahtevali 93 žrtev, celo generacijo moških, pri čemer je leta 1937 kraj štel 605 prebivalcev. Med letoma 1890 in 1944 (brez obdobja 1. svetovne vojne) se je v Rakitni v povprečju rodilo 22,5 otrok na leto, med letoma 1945 in 1990 pa le še 6,9, kar predstavlja 70 % upad. Vaščane so gospodarsko pestile zaplembe premoženja in visoke dajatve, s katerimi so bile še posebej obremenjene domobranske družine.

    Razvojno je bil kraj več desetletij zapostavljen, kar je bila kazen za večinsko medvojno opredelitev za domobranstvo. Delovnih mest v Rakitni je bilo malo, industrijskih obratov ni bilo, edini večji delodajalec v kraju je bilo med letoma 1954 in 1978 in nato spet od leta 1987 dalje Mladinsko klimatsko zdravilišče. Zasebna obrt je po vojni zamrla, nekaj dejavnosti je prevzela kmetijska zadruga, ki pa je v začetku 60. let prenehala delovati. Dnevne migracije so bile zaradi slabih cestnih povezav skoraj nemogoče, vse do leta 1960, ko je začel vsakodnevno voziti avtobus v Podpeč in Ljubljano ter do tovarne Brest v Cerknici. Kljub temu je prebivalstvo postopno upadalo in se staralo. V povojnem obdobju se je v rastoča industrijska središča in primestja, pa tudi v tujino, izselilo 247 oseb. Nekateri so se po nekaj letih vrnili ter obnovili in okrepili kmetije, mnogi pa ne.

    1a graf

    Po letu 1960 je Rakitna našla razvojno priložnost v usmeritvi v vikendski turizem. Zanimivost Rakitne kot turističnega kraja so povečali z izgradnjo jezera med letoma 1962 in 1964. Do vrha Novaške gore je bilo speljano smučišče z vlečnico, po planoti so se vile proge za tek na smučeh. Ambicioznejše načrte za razvoj alpskega in nordijskega smučanja so kasneje onemogočile mile zime. Tudi Mladinsko klimatsko zdravilišče je bilo v tistem obdobju polno zasedeno.

    Razvoj, ki je temeljil na širitvi vikendskega naselja, je imel dobre in slabe plati. Prodaja slabih kmetijskih zemljišč za gradnjo počitniških hišic, prodaja gradbenega materiala in delo pri gradnji in kasnejšem vzdrževanju vikendov so bili pomembni postranski viri prihodkov, čeprav so bile cene zemljišč sprva zelo nizke. Brez tega bi se kraj še hitreje praznil, podobno kot drugod na Notranjskem, toda lahko prislužen denar je povzročil marsikatero težavo. Cene zemljišč in storitev so rasle zaradi višje kupne moči lastnikov počitniških hišic, a obenem je njihova soudeležba olajšala komunalno opremljanje kraja.

    Od sredine 80. let so zagnana vodstva krajevne skupnosti kraj opremila s sodobno komunalno (vodovod, električno omrežje, ceste, telekomunikacije) in kulturno infrastrukturo (šola, vrtec, knjižnica). Rakitna se je močno približala razvojni ravni ljubljanskih primestij. Postala je kraj, iz katerega je mogoče dnevno migrirati v Ljubljano in v katerem lahko stalno prebivajo tudi tisti, ki ne živijo od zemlje. Obenem pa je Rakitna postala zanimiva tudi za priseljevanje. Številne počitniške hiše so dobile stalne prebivalce, precej je bilo tudi stanovanjskih novogradenj. V četrt stoletja se je prebivalstvo kraja skoraj podvojilo.

    Rakitna se je z navezavo na bližnjo Ljubljano uspela izogniti moderni krizi hribovskega podeželja. Sprva je le vabila Ljubljančane v goste, kasneje pa je začela dobivati značilnosti primestnih naselij. Ta so pogosto le spalna naselja, brez intenzivnejših stikov med prebivalci. Zato je integracija priseljencev danes eden glavnih izzivov kraja. Drugi izziv pa je prenova turizma kot poslovne priložnosti.

  • 1 novaska goraPogled iz središča Rakitne na golo Novaško goro, 1932.

  • 1 kolovoz ljubljanaKolovoz Ljubljana – Rakitna, 1929 ali 1930.

  • 1a vikendiRastoči vikendi na Volariji, 1965.

  • 1a zajezitev jezeraPoskusna zajezitev jezera, 1962.

  • 1a rocna kosnja 01

    1a rocna kosnja-2Ročna košnja v strmini, 1972.

  • Avtor besedila: dr. Gorazd Kovačič | Foto: Matija Kovačič (4-7)