Velik del mokrišča na Rakitni ima pretežno sezonski značaj, zato številnih ptic, značilnih za mokrišča, tu ni. Občasno na bregu jezera opazimo sivo čapljo in na vodi kakšno raco mlakarico, ki ob pogledu na človeka hitro odletijo. Zelo pester pa je svet gozdnih ptic, saj so gozdovi v okolici zelo obsežni in dobro ohranjeni. Tu živijo vse skupine gozdnih ptic, od ujed in sov, preko žoln in detlov do pevk. Nekatere vrste se večino časa zadržujejo visoko v drevesnih krošnjah, druge so najštevilčnejše v gozdni podrasti, tretje lahko vidimo tudi na tleh, kjer pod odpadlim listjem brskajo za hrano.
-
Nekatere značilne vrste ptic
Koz
ača (Strix uralensis)
Na območju Rakitne živi več vrst sov, ena največjih je kozača. Hrani se z malimi sesalci, ki jih lovi na gozdnih tleh. Gnezdi v drevesnih duplih ali v opuščenih gnezdih ujed.
(foto: D. Tome)
Črna žolna (Dryocopus martius)
Črna žolna je največja vrsta iz skupine plezalcev (Piciformes), v katero poleg žoln uvrščamo tudi detle in vijeglavko. Večino časa preživi na deblih in ne na vejah dreves. Da lahko udobno sedi na navpičnih, tudi previsnih površinah ima posebej oblikovane noge, s katerimi se čvrsto oprime drevesnega lubja, in toga peresa v repu, na katera se med plezanjem zanesljivo opre.
Sinice (velika sinica, Parus major, močvirska sinica, Poecile palustris, plavček, Cyanistes caeruleus, menišček, Periparus ater)
Od štirih vrst sinic, ki jih lahko opazimo v gozdovih okoli Rakitne, je najpogostejša velika sinica. Ker se sinice večino časa zadržujejo skrite v drevesnih krošnjah, jih je težko opaziti. Med seboj se razlikujejo po velikosti, barvi trebuha in »kape« na glavi, velikosti črnine pod kljunom in seveda po petju.
(foto: D. Tome)
Kos (Turdus merula)
Kosa srečamo v mestih, a je pogost tudi v gozdovih. Mestni in gozdni kos se med seboj na pogled ne razlikujeta, a nekoliko različno pojeta, saj sta prilagojena na različne oblike hrupa v okolici. Pesem gozdnega kosa se mora kosati s šumenjem vetra v drevesnih krošnjah, pesem mestnega pa mora preglasiti hrumenje avtomobilov.
(foto: D. Tome)
Šoja (Garrulus glandarius)
Čeprav je šoja v gozdovih dokaj pogosta ptica, jo opazimo zelo redko, saj se večino časa skriva pred našimi pogledi. Lahko pa jo prepoznamo po njenem značilnem vreščanju, ki običajno pomeni, da nas je opazila. S svojim oglašanjem opozarja tudi druge gozdne prebivalce na našo prisotnost. (foto: D. Tome)